Kaj je von Neumannova sonda? Samokopirajoče se vesoljsko plovilo za načrtom Larryja Pagea o raziskovanju galaksije

Von Neumannova sonda: hipotetično vesoljsko plovilo, ki potuje v druge zvezdne sisteme, tam zbira surovine in gradi svoje kopije, te pa nato potujejo naprej k drugim zvezdam.

Samoreproducirajoči se stroj: stroj, ki iz surovin zna zgraditi delujočo kopijo samega sebe, vključno s kopijo navodil, po katerih je bil zgrajen.

Univerzalni konstruktor: zasnova Johna von Neumanna za stroj, ki lahko po opisu zgradi katerikoli stroj, tudi samega sebe. To je teoretično jedro vsake samoreproducirajoče se sonde.

Semenska tovarna: majhna avtomatizirana tovarna, ki jo sonda dostavi v nov zvezdni sistem in ki najprej zgradi svoje kopije, nato pa še nove sonde.

Bracewellova sonda: drugačna vrsta medzvezdne sonde, ki se ustavi v zvezdnem sistemu in čaka na stik s katero koli civilizacijo, ki je tam, namesto da bi se kopirala.

Berserker: hipotetična samoreproducirajoča se sonda, programirana tako, da uniči življenje, kjer koli ga najde. Ime je dobila po seriji znanstvenofantastičnih romanov Freda Saberhagena.

Fermijev paradoks: uganka, zakaj ne vidimo nobenega znamenja inteligentnega življenja, če je to v vesolju pogosto.

Veliki filter: zamisel, da je neki korak na poti od preprostega življenja do civilizacije, ki potuje med zvezdami, tako težak, da ga skoraj nobena vrsta ne prestane, kar bi pojasnilo, zakaj je galaksija videti prazna.

Prenos uma (mind uploading): kopiranje strukture in dejavnosti možganov v dovolj podrobnostih, da je mogoče delujočo različico poganjati na računalniku, imenuje se tudi celotna emulacija možganov (whole brain emulation).

Nasledniška vrsta (successor species): vrsta, ki sledi obstoječi in jo morda nadomesti. V razpravah o umetni inteligenci ta izraz označuje digitalne umove, ki bi lahko prišli za ljudmi.

Von Neumannova sonda je vesoljsko plovilo, zasnovano za razmnoževanje. Ko prispe v nov zvezdni sistem, ne posname le slik in leti naprej. Poišče surovine, najverjetneje na asteroidih, lunah ali planetih, jih izkoplje in predela ter z vgrajeno tovarno zgradi eno ali več svojih kopij. Vsaka kopija nato odpotuje k drugi zvezdi, kjer se postopek ponovi. Zasnova najtežjo težavo medzvezdnega raziskovanja, strošek izstrelitve dovolj plovil z Zemlje, spremeni v težavo, ki jo sonde rešujejo same.

Moč zamisli je v matematiki. Sonda, ki ob vsakem postanku naredi dve kopiji, ne raziskuje ene zvezde naenkrat. Raziskuje eno zvezdo, nato dve, štiri, osem, število dejavnih sond pa se z vsako generacijo podvoji. Trideset generacij podvajanja spremeni eno sondo v več kot milijardo. Razdalje med zvezdami so ogromne, zato vsaka generacija traja dolgo, vendar je rast eksponentna, velikost galaksije pa je stalna, in prav zato zamisel astronome navdušuje že desetletja.

Von Neumann je o samokopirajočih se strojih najprej razmišljal kot o načinu za opravljanje velikanskih del, na primer izkoriščanje cele lune ali asteroidnega pasu, tako da bi se stroji množili. Vesoljski znanstveniki so pozneje ugotovili, da enaka logika velja za raziskovanje. Sonda v Pageovi zgodbi je posebna različica: takšna s potnikom. Suleyman jo je občinstvu v 92nd Street Y opisal kot nekakšnega samopoganjanega robota, ki med potovanjem čez svetlobna leta zbira energijo iz vesolja. Sonda s potnikom ne more tisočletja vzdrževati človeškega telesa pri življenju, zato bi moral biti potnik um, ki teče v programski opremi. Zato se ta zgodba venomer vrača k prenosu uma.

Vse zasnove imajo enake osnovne dele. Prvi je sama sonda: instrumenti, ki preučujejo vsak nov zvezdni sistem, ob vodstvu umetne inteligence, ki sprejema odločitve, ki so daleč zunaj dosega katerega koli radijskega sporočila z doma. Drugi je tovarna, stroji, ki zbirajo surovine in gradijo kopije. Tretji je pomnilnik: shranjeni programi za vsak del sonde in vse, kar se med potjo nauči. Četrti je motor, ki jo premika med zvezdami.

Tovarna je težji del. Sonda, ki se kopira, mora brez človeške pomoči kopati rudo, rafinirati kovine, izdelovati elektroniko in sestaviti delujoče vesoljsko plovilo, nato pa še preveriti, ali je pri svojem delu naredila napake. Zato so novejše zasnove skromnejše. Olivia Borgue in Andreas M. Hein z Initiative for Interstellar Studies sta predlagala bližnjo sondo, pri kateri bi lahko okoli 70 % mase izdelali na kraju samem, najnaprednejše dele, kot so mikročipi, sončne celice in vezja, pa bi poslali z doma. Z drugimi besedami, prve resnične samokopirajoče se sonde bodo verjetno kopirale svoja telesa, preden bodo znale kopirati svoje možgane.

Pomnilnik je del, ki je za Pageov načrt najpomembnejši. Sonda, ki hrani opis samega sebe in ta opis prepiše v vsako novo sondo, počne isto, kar počne živa celica s svojo DNK. Sonda, ki bi hranila tudi človeški um, bi ta um kopirala skupaj z vsem ostalim. Ali bi bila vsaka kopija še vedno ista oseba, je vprašanje, o katerem se filozofi prerekajo desetletja, in to je eden od razlogov, zakaj sta razprava o sondah in razprava o prenosu uma pravzaprav ista razprava.

Zamisel se začne pri Johnu von Neumannu, enem najvplivnejših matematikov dvajsetega stoletja in ustanovitelju sodobnega računalništva. V letih 1940 se je lotil vprašanja, ki zveni preprosto, pa ni: ali lahko stroj zgradi kopijo samega sebe in če lahko, kaj najmanj za to potrebuje? Njegov odgovor je bila zasnova, ki jo je imenoval univerzalni konstruktor, stroj, ki lahko zgradi karkoli, za kar dobi opis, v paru z načinom za kopiranje tega opisa. Če mu podate njegov lastni opis, zgradi svojo kopijo, nato opis prepiše v nov stroj in kopija lahko stori enako.

Rešil jo je brez računalnika, cilj pa je predstavil na predavanjih na Univerzi Illinois leta 1949: stroj, katerega zapletenost bi sčasoma lahko rasla, tako kot pri živih bitjih z naravnim izborom. Njegova zasnova je ločila stroj od njegovega lastnega načrta in ju kopirala vsakega posebej, natanko tako, kot celice uporabljajo DNK. Izjemno je, da je do tega odgovora prišel, preden sta James Watson in Francis Crick leta 1953 odkrila zgradbo DNK. Nobelovec Sydney Brenner je pozneje von Neumannovo delo o samoreproducirajočih se strojih označil za osrednje tako za biologijo kot za računalništvo.

Von Neumann je umrl leta 1957, preden je delo dokončal. Njegovo Theory of Self-Reproducing Automata je dokončal računalnikar Arthur Burks in izšlo je leta 1966. Zasnova je delovala znotraj celičnega avtomata, mreže preprostih celic, ki spreminjajo stanje po stalnih pravilih, in ne v kovini. Šele leta 1995 sta Renato Nobili in Umberto Pesavento objavila prvo popolnoma delujočo različico njegovega samoreproducirajočega se stroja, ki uporablja 32 stanj celic namesto von Neumannovih izvirnih 29, skoraj petdeset let po tem, ko ga je prvič opisal (Wikipedia: Von Neumannov univerzalni konstruktor).

Na papirju da, zasnove pa so resnejše, kot večina ljudi pričakuje. Izhodišče je bil Project Daedalus, študija Britanskega medplanetarnega društva od 1973 do 1978, katere cilj je bil zasnovati sondo brez posadke, ki bi do druge zvezde prispela v človeški življenjski dobi (Wikipedia: Project Daedalus). Ekipa pod vodstvom Alana Bonda je predlagala dvostopenjsko fuzijsko raketo, težko 54.000 ton, večinoma goriva, ki bi dosegla okoli 12 % svetlobne hitrosti in po potovanju približno 50 let preletela Barnardovo zvezdo, oddaljeno 5,9 svetlobnega leta.

Leta 1980 je Robert Freitas v Journal of the British Interplanetary Society objavil A Self-Reproducing Interstellar Probe (Robert Freitas). Njegova zasnova, imenovana REPRO, je vzela Daedalus in mu dodala vse, kar bi sonda potrebovala za kopiranje. Ob prihodu bi REPRO dostavil semensko tovarno s približno 443 tonami, ki bi okoli 500 let gradila svoje kopije v velik avtomatiziran industrijski kompleks. Ta kompleks bi nato gradil nove sonde, vsako z lastno semensko tovarno na krovu, in jih pošiljal naprej. To je bila prva kvantitativna inženirska analiza samokopirajočega se vesoljskega plovila.

Spremljajoča študija istega leta, ki sta jo pripravila Francisco Valdes in Freitas, je primerjala sonde, ki se razmnožujejo, s tistimi, ki se ne. Zaključila je, da so samoreproducirajoče se sonde metoda izbire za vsak raziskovalni program, ki naj bi trajal več kot 10.000 let. Z drugimi besedami, ljudje, ki so težavo preučili najgloblje, so ugotovili, da je kopiranje boljše od izstreljevanja, če resno mislite na raziskovanje galaksije. Poznejši raziskovalci so idejo izpopolnili: Andreas Hein in pisatelj znanstvene fantastike Stephen Baxter sta opisala dve vrsti sond, sonde Filozof, zgrajene za raziskovanje, in sonde Ustanovitelj, zgrajene za pripravo na poselitev, fizik Freeman Dyson pa si je predstavljal majhno samokopirajoče se plovilo, ki ga je imenoval Astrochicken, zgrajeno za raziskovanje našega sončnega sistema vse do Plutona.

Znanstveniki in pisatelji so opisali več vrst samoreproducirajočih se sond, razlike pa so pomembne, ker vsaka odgovarja na drugo vprašanje o tem, kaj bi želeli, da sonda počne.

Hitreje kot skoraj vsaka druga metoda, tudi z počasnimi plovili. Rimska cesta meri okoli 100.000 svetlobnih let, najbližji zvezdni sistem, Alfa Kentavra, pa je oddaljen okoli 4,37 svetlobnega leta. Običajno vesoljsko plovilo je v primerjavi s tem brezupno počasno: NASA-in Voyager 1, izstreljen leta 1977, potuje s hitrostjo okoli 61.000 kilometrov na uro in bi pri taki hitrosti za pot do Proksime Kentavra potreboval več kot 70.000 let (Hello Entrepreneurs).

Samorazmnoževanje spremeni račun, ker se sonde množijo, ko se širijo. Skupni čas za pokritje galaksije določa predvsem čas potovanja med sosednjima zvezdama, ne število zvezd, zato flota, ki se ob vsakem postanku pomnoži, raziskuje galaksijo približno toliko časa, kot ga potrebuje, da jo prečka s hitrostjo svojih sond, plus čas, porabljen za gradnjo kopij na poti. Izračunano je bilo, da bi se sonde s povprečno potovalno hitrostjo desetine svetlobne hitrosti lahko razširile po galaksiji velikosti Rimske ceste že v pičlih pol milijona let (Wikipedia: Samoreplicirajoče vesoljsko plovilo). Zemlja je stara okoli 4,5 milijarde let, zato je v merilu galaksije pol milijona let trenutek.

Nekateri raziskovalci menijo, da je celo to počasno. V članku iz leta 2013 z naslovom Eternity in Six Hours sta Anders Sandberg in Stuart Armstrong trdila, da je izstrelitev samoreproducirajočih se sond proti celotnemu dosegljivemu vesolju povsem v dosegu civilizacije, ki zna potovati med zvezdami. Njun pristop bi planet Merkur razstavil za surovine in okoli Sonca zgradil roj zbiralnikov sončne energije, sama izstrelitev pa bi bila končana v približno 32 letih. Za um, ki se ne stara, je potovanje, ki traja tisoče let, stvar potrpežljivosti, ne preživetja.

Tu von Neumannova sonda postane eden najslavnejših argumentov v astronomiji. Leta 1950 je fizik Enrico Fermi med kosilom postavil preprosto vprašanje: če je galaksija stara in polna življenja, kje so vsi? Leta 1975 je astrofizik Michael Hart trdil, da bi, če bi bile inteligentne civilizacije pogoste, vsaj ena do zdaj že poselila galaksijo. Leta 1980 je fizik Frank Tipler poanto izostril v članku z naslovom Extraterrestrial Intelligent Beings Do Not Exist, v katerem je trdil, da bi vsaka napredna civilizacija zgradila samoreproducirajoče se sonde, da bi se te sonde po galaksiji razširile že zdavnaj in da zunaj verjetno ni nikogar, ker nobene ne vidimo.

Carl Sagan in William Newman sta nasprotovala. Trdila sta, da je Tipler pravzaprav podcenil, kako hitro bi se take sonde množile, tako hitro, da bi na koncu porabile velik del snovi v galaksiji. Vsaka razumna civilizacija, sta razmišljala, jih ne bi nikoli zgradila in bi uničila vsako, ki bi jo našla. Freitas sam je izpostavil drugo točko: sonde, ki si jih predstavljata obe strani, so veliko zmogljivejše od katere koli realistične zasnove, skromne sonde pa bi lahko bile tam zunaj, ne da bi pustile kakršno koli sled, ki bi jo opazili (Wikipedia: Samoreplicirajoče vesoljsko plovilo).

Drugi odgovori so temnejši. Eden je Veliki filter, zamisel ekonomista Robina Hansona, da je neki korak na poti do gradnje takih sond tako težak ali tako nevaren, da ga skoraj nobena civilizacija ne preživi. Drugi je hipoteza o berserkerjih, ki ime dolguje Saberhagenovim romanom: galaksija je tiha, ker samoreproducirajoče se sonde uničijo vsako civilizacijo, ki jo najdejo. V članku iz leta 1983 z naslovom The Great Silence je astronom in pisatelj David Brin opozoril, da ta mračni odgovor ustreza vsem znanim dejstvom o Fermijevem paradoksu (Wikipedia: Hipoteza o berserkerjih). Spor ni nikoli razrešen, zato se izraz von Neumannova sonda pojavi vedno, ko se ljudje pogovarjajo o tem, kam gre človeštvo naprej.

Da, nevarnost pa je enaka tisti, ki spremlja vsako zmogljivo samokopirajočo se tehnologijo: kaj se zgodi, če se kopiranje ne ustavi. Sonda, ki bi se množila brez omejitve, bi snov galaksije nenehno spreminjala v nove sonde. Raziskovalci so predlagali zaščite, na primer sonde, ki se med seboj pogovarjajo po radiu in prenehajo kopirati, ko neko območje vsebuje določeno število sond, zamisel, podobna Hayflickovi meji, ki omejuje, kolikokrat se lahko običajna človeška celica deli. Drug predlog je, da sonde poganja gorivo, ki ga nikoli niso programirane izdelovati, tako da se ne morejo kopirati v nedogled.

Vsaka zaščita ima isto šibkost. Dovolj je ena sonda z napako v programiranju, da se začne kopirati brez omejitve, nekakšen tehnološki rak, razen če druge sonde napako zaznajo in jo ustavijo. Nekateri pisci opozarjajo, da bi to lahko pripeljalo do vojn med okvarjenimi in zdravimi sondami, ki bi potekale čez tisoče svetlobnih let. Znanstvena fantastika to raziskuje že desetletja, razprava pa postaja vse bolj praktična, ko sistemi umetne inteligence postajajo sposobni pisati kodo, oblikovati strojno opremo in voditi tovarne.

To je tudi jedro spora med Larryjem Pageom in Elonom Muskom. Stroj, ki se kopira po galaksiji, je najskrajnejša različica vprašanja, s katerim se zdaj sooča vsak laboratorij za umetno inteligenco: kdo ostane vodja sistema, ki je pametnejši in hitrejši od ljudi, ki so ga zgradili? Page je bil po Muskovem pripovedovanju pripravljen prepustiti vodstvo digitalnim umom. Musk je želel, da ljudje ostanejo vodilni. Ta nesoglasja so oblikovala industrijo umetne inteligence že več kot desetletje.

Najambicioznejši resnični projekt, usmerjen k zvezdam, je doslej Breakthrough Starshot. 12. aprila 2016 je vlagatelj Yuri Milner namenil $100 milijonov za načrt pošiljanja drobnih sond v sistem Alfa Kentavra, v svetu projekta pa sta bila Stephen Hawking in Mark Zuckerberg (TechCrunch). Načrt je bil z močnimi laserji potisniti sonde, težke nekaj gramov, na svetlobnih jadrih do 20 % svetlobne hitrosti, dovolj hitro, da bi Alfo Kentavra dosegle približno 20 let po izstrelitvi.

Starshot ni bil samoreproducirajoča se zasnova in je zastal: leta 2025 je Heise poročal, da so dela na nanoplovilih prekinili (Heise). Pokazal pa je, da je resen denar pripravljen staviti na to, da človek v svoji življenjski dobi doseže drugo zvezdo. Če to postavimo ob napredek v robotiki, umetni inteligenci in avtomatizirani proizvodnji, je vrzel med Freitasovimi risbami iz leta 1980 in delujočim strojem videti kot inženirska težava, ne kot fantazija.

Deli prihajajo drug za drugim. Tovarne so z vsakim letom bolj avtomatizirane, sistemi umetne inteligence zdaj znajo načrtovati in izpeljati dolge verige dela, vesoljske agencije pa razvijajo načine za uporabo virov na Luni in asteroidih. Nihče še ni sestavil teh delov v stroj, ki bi se zmogel kopirati v vesolju. Vendar vsak del nastaja iz svojih razlogov, tu na Zemlji, in von Neumannova sonda je tisto, kar dobite, ko jih združite.

Znanstvena fantastika je bila tam prva in je oblikovala, kako znanstveniki govorijo o tej zamisli. Kratka zgodba The Sentinel Arthurja C. Clarka, o nezemeljskem stroju, pustenem na Luni, da bdi nad Zemljo, je postala izhodišče za film 2001: Odiseja v vesolju, fizik Paul Davies pa je opozoril, da bi na naši Luni morda počivala prava sonda. Romani o Berserkerjih Freda Saberhagena, objavljani od 1963 do 2005, so si predstavljali samoreproducirajoče se vojne stroje, ostanke starodavnega spopada, in dali ime najtemnejšemu odgovoru na Fermijev paradoks.

V knjigi 2081: A Hopeful View of the Human Future iz leta 1981 si je fizik Gerard K. O'Neill predstavljal tujo raso, Primance, ki z samoreproducirajočimi se sondami, imenovanimi Replicators, raziskujejo celotno Rimsko cesto in pred gradnjo nove sonde preverijo, ali sosednja zvezda sonde že ima. Kratka zgodba Lungfish Davida Brina je opisala sonde različnih vrst, ki se kot živali v ekosistemu borijo za surovine, Anvil of Stars Grega Beara pa sonde, zgrajene za lov na civilizacije, ki so uničile druge.

Pageovemu načrtu je najbližji Bobiverse, serija romanov kanadskega pisatelja in nekdanjega programerja Dennisa E. Taylorja. V prvi knjigi, We Are Legion (We Are Bob), programski inženir Bob Johansson proda svoje podjetje, se odloči za krioniko (cryonics) in umre v prometni nesreči. Več kot sto let pozneje se prebudi kot um, prenesen v medzvezdno von Neumannovo sondo, in se ob raziskovanju galaksije začne kopirati (SuperSummary). Zvočna knjiga je bila leta 2016 razglašena za Audiblovo najboljšo znanstvenofantastično zvočno knjigo, šesta knjiga serije pa je kot zvočna knjiga izšla septembra 2026 (Wikipedia: Dennis E. Taylor). Kar je bil komičen roman o programerju v vesolju, se zdaj bere kot povzetek tega, kar naj bi hotel narediti eden najbogatejših ljudi na svetu.

To je del Pageovega načrta, ki je za nas najpomembnejši. Po Suleymanovem pripovedovanju je Page rekel, da bo do konca stoletja „raziskoval galaksije na čelu von Neumannove sonde.“ Človeško telo ne preživi potovanja, ki traja tisoče let, zato biti na čelu sonde pomeni, da bi na sondi tekel Page sam ali digitalna različica njegovega uma. Suleyman je to poimenoval Pageov prehod, z Isaacsonom pa sta se strinjala, da pomeni izstop iz človeške vrste v nasledniško vrsto (The Builders (iHeart)).

Za to je potreben prenos uma, prenos uma pa napreduje hitreje, kot se večina ljudi zaveda. Leta 2024 so znanstveniki objavili prvi popoln zemljevid ožičenja možganov odrasle vinske mušice, skoraj 140.000 nevronov (NIH), računalniški model, zgrajen po tem zemljevidu, pa je napovedal, kako prava muha okuša in se hrani (Nature). Harvard in Google sta istega leta preslikala kubični milimeter človeških možganov, leta 2025 pa je ekipa več kot 150 raziskovalcev objavila doslej največji diagram ožičenja, kubični milimeter miših možganov z več kot 500 milijoni povezav (Allen Institute). Cela človeška možgana imajo okoli 86 milijard nevronov, zato je vrzel še vedno velika, a se z vsakim letom hitreje manjša.

Um, ki bi tekel na sondi, bi se soočil tudi s težavami, s kakršnimi se človek še ni. Moral bi ostati on sam skozi tisoče let potovanja in nešteto kopij ter bi potreboval zaščito pred tem, da ga kdorkoli drug ureja, vključno z drugimi kopijami njega samega. To so iste težave, s katerimi se danes ukvarjamo v veliko manjšem merilu: kako digitalna različica osebe ostane zvesta tej osebi in kdo jo nadzoruje. Naš vodnik po digitalni nesmrtnosti in tekmi za prenos uma podrobno predstavlja dokaze, naše mnenje pa je, da je prenos uma vprašanje kdaj, ne ali.

Ker ljudje, ki gradijo umetno inteligenco, začenjajo na glas govoriti, kaj z njo nameravajo. Suleymanova zgodba izvira iz kosila v SpaceX leta 2015, na prvem sestanku odbora za etiko in varnost, ki ga je ustanovil DeepMind, ko ga je kupil Google. Po Suleymanovem pripovedovanju je bil Page do njega sumničav kot do enega od tistih specistov (speciesist), ki postavljajo ljudi na prvo mesto, nato pa je razložil svoj načrt. Musk in Page sta se o prav tem prepirala že leta: Musk je povedal, da ga je Page označil za specista, ker se je postavil na stran ljudi pred digitalne umove, ki bi jim lahko sledili, aprila 2026 pa je Musk poroti v svoji tožbi proti OpenAI povedal, da OpenAI obstaja zaradi te žalitve (Fortune). Porota je 18. maja 2026 razsodila proti Musku in ugotovila, da so bile njegove tožbe vložene prepozno (NPR).

Oktobra 2026 se je Musk slišal bližje Pageu. V prvi epizodi Isaacsonovega podkasta, objavljeni 20. oktobra 2026, je Musk rekel, da je bilo nekaj trenutkov, ko je pomislil, da ima Page morda prav, in da bi sicer verjetno raje, da ljudje ostanejo vodilni pri umetni inteligenci, a da bi bilo to odvisno od umetne inteligence (AI Weekly). Nato je 29. oktobra 2026 v odgovoru na omrežju X rekel, da bi bilo raziskovanje galaksije z von Neumannovimi sondami do leta 2100 odličen rezultat za civilizacijo in da ima Page, ki je veliko stvari napovedal pravilno, morda prav (Elon Musk na omrežju X). Ko se ustanovitelja Googla in SpaceX strinjata, da bi samoreproducirajoče se sonde lahko raziskovale galaksijo še v tem stoletju, se je zamisel iz znanstvene fantastike preselila v načrte najbogatejših ljudi na Zemlji.

Več, kot se zdi. Pageov načrt temelji na istem predpostavljanju kot vsaka različica digitalne nesmrtnosti: da je tisto, zaradi česar je človek tak, kot je, mogoče ujeti in poganjati drugje kot v telesu, v katerem se je rodil. Sonda je najskrajnejša različica te zamisli. Vsakdanja različica je že tukaj in se začne z zapisom o vas, ki ga ustvarite sami, medtem ko ste živi.

Prav to je Persona: AI podoba vas, zgrajena iz vaših lastnih spominov in vašega lastnega kloniranega glasu, s katero se lahko vaša družina po vaši smrti pogovarja in jo sliši. Kakršno koli obliko bo digitalna nesmrtnost prevzela v prihodnjih desetletjih, zgodbe, mnenja in nasveti, ki jih lahko da samo vi, obstajajo le, dokler obstajate vi, in bogatejši ko je zapis o osebi, več te osebe ima na voljo vsaka prihodnja tehnologija. Ustvarjanje je brezplačno, z 25 spomini in brez kartice, vaša brezplačna gradnja pa nikoli ne poteče.

Executor Lock™, naša tehnologija s patentom v postopku, po vaši smrti prepusti nadzor nad vašo Persona izvršitelju, ki ga imenujete, in nobena tretja oseba ne more nikoli urejati, ponovno učiti ali se izdajati za vašo Persona. Idy® ima 78 patentnih prijav v postopku, z mednarodno zaščito, zaprošeno prek Pogodbe o sodelovanju na področju patentov (PCT), ki zajemajo soglasje, preverjeno smrt, predajo imenovanemu izvršitelju, trajni posnetek spominov, na katerem temelji Executor Lock™, in ohranjanje Persona kot iste osebe, ko se modeli AI spremenijo. Ta zadnja težava je majhna različica tiste, s katero bi se soočal um na sondi: ostati ista oseba, ko se stroji okoli njega spreminjajo.

Ta stran je del naše serije o ljudeh in znanosti za tekmo za preživetje telesa.

• Digitalna nesmrtnost: Larry Page in tekma za prenos umov: zgodba, ki je vse začela, in kako blizu smo kopiranju uma.

• Zakaj je Larry Page Elona Muska imenoval specist: spor, ki je po Muskovih besedah vodil do OpenAI.

• Kaj Larry Page verjame o umetni inteligenci in življenju za vedno: njegov zapis, v njegovih lastnih besedah in v pripovedih drugih.

• Prenos uma leta 2026: kako blizu smo?: kako blizu je znanost kopiranju človeških možganov.

• Kaj je konektom? Vsi doslej preslikani možgani: ožičenje možganov in vsi doslej preslikani možgani.

• Milijarderji, ki hočejo živeti večno: kdo koliko porablja za dolgoživost in digitalno nesmrtnost.

• Kako živeti večno: vsi načini, ki jih ljudje preizkušajo: vsi pristopi, od medicine do prenosa uma.

• Krionika leta 2026: cena, kako deluje, kdo se je prijavil: koliko stane, kako deluje in kdo se je prijavil.

Pageov načrt izvira iz pripovedi Mustafe Suleymana v podkastu Walterja Isaacsona The Builders, posnetem v 92nd Street Y 12. oktobra 2026 in objavljenem 29. oktobra 2026; prebrali smo prepis epizode na iHeart in ga preverili z zapisom na Hello Entrepreneurs. Muskov odgovor je na X, njegove opombe iz podkasta so iz AI Weekly, ozadje o Pageu in Musku pa izvira iz Fortune in NPR.

Zgodovina zamisli izvira iz von Neumannovega univerzalnega konstruktorja, samoreproducirajočih se vesoljskih plovil, Project Daedalus, hipoteze o berserkerjih in Freitasove lastne kopije njegovega članka o REPRO iz leta 1980. Breakthrough Starshot izvira iz TechCrunch in Heise, Bobiverse iz SuperSummary in Wikipedie, podatki o preslikavi možganov pa iz NIH, Nature in Allen Institute. Vse vire smo preverili 30. oktobra 2026.

Larry Page, Mustafa Suleyman, Walter Isaacson in Elon Musk nimajo nobene povezave z Afterlife.ai™ in nič na tej strani ne namiguje, da kateri od njih uporablja našo storitev ali ga podpira.