Obstaja pravi in napačen način, kako zgraditi UI neke osebe. Vsa razlika je v soglasju.

Obstaja pravi in napačen način, kako zgraditi UI, ki zveni kot nekdo, ki ga imate radi, in vsa razlika je v soglasju, danem, dokler je človek živ. UI, ki jo je oseba zgradila iz lastnih spominov in se s tem strinjala, da si jo bodo zapomnili na ta način, je izbrana podoba. UI, sestavljena iz mrtvih, ki se niso nikoli strinjali, jim je vzeta. Soglasje je meja, narisati pa jo je mogoče samo z ene strani.

Na dan, ko bi Joaquin Oliver praznoval petindvajseti rojstni dan, se je novinar usedel, da bi ga intervjuval. Joaquin je bil mrtev že sedem let. Imel je sedemnajst let, ko so ga ubili v streljanju leta 2018 na srednji šoli Marjory Stoneman Douglas v Parklandu na Floridi, enega od sedemnajstih ljudi, umorjenih tisti dan. Njegova starša se vsa leta od takrat zavzemata za konec nasilja z orožjem in zgradila sta UI različico svojega sina, da bi njegov glas ponesla v boj, ki se ga sam ne more več udeležiti. Nekdanji voditelj CNN Jim Acosta je 4. avgusta 2025 objavil posnet pogovor s to UI, odziv pa je bil takojšen in besen (TheWrap, 5. avgust 2025).

Rad bi bil natančen glede tega, zakaj je bil odziv besen, ker so lahki razlogi napačni, napačni razlogi pa nas bodo pripeljali do prepovedi napačnih stvari. Ni bil besen zato, ker bi bila tehnologija surova, ali ker bi bila žalost zasebna, ali ker bi bila starša kaj drugega kot strta ljudi, ki počneta to, kar so strti ljudje vedno počeli: nočeta pustiti, da bi otrok odšel tiho. Bil je besen zato, ker sedemnajstletnik ne more privoliti, da postane klepetalni robot, pa so ga vseeno naredili za enega, ljudje, ki so ga ljubili, za stvar, ki bi jo morda tudi sam podprl. Ljubezen je bila prisotna. Žalost je bila prisotna. Edino, kar je bilo strukturno in trajno odsotno, je bil Joaquin. Ta esej govori o tej odsotnosti, ker je ona celoten argument.

Kakšna je prava razlika med pravim in napačnim načinom gradnje UI neke osebe?

Začnimo z dvema UI, ki se vedeta enako. Obe govorita v ritmu te osebe. Obe poznata družinske zgodbe. Obema lahko zastavite vprašanje in odgovorita tako, kot bi odgovorila oseba. Od zunaj, na vmesniku, ju ni mogoče razločiti. Pa vendar je ena dejanje avtorstva, druga pa dejanje prisvojitve, in nobeno preučevanje izhoda vam ne bo nikoli povedalo, katera je katera. Razlika ni v modelu. Je v zgodovini tega, kako je model nastal.

Kiberpsihologinja Elaine Kasket, gostujoča profesorica na Centru za smrt in družbo na Univerzi v Bathu, osrednje vprašanje celotnega področja zastavi v devetih besedah: »Ali se je pokojnik, izrecno ali molče, strinjal, da postane klepetalni robot?« (Elaine Kasket, "What Are Grief Bots?"). Opozarja, da brez jasnih pravil »tvegamo, da ustvarimo digitalno posmrtno življenje, v katerem se mrtve predeluje, unovčuje ali na novo izumlja brez njihove volje ali informiranega soglasja njihovih bližnjih.« Preberite ta stavek počasi. Predelani. Unovčeni. Na novo izumljeni. To so stvari, ki se počnejo predmetu. Ne dogajajo se osebi, ki je še vedno v sobi.

Torej, razliko povem tako jasno, kot jo znam. UI neke osebe, zgrajena najprej s soglasjem, je zgrajena naprej, od živih, kot odločitev. Oseba se usede, izbere, kaj bo posnela, izbere, kaj bo izpustila, in se vnaprej in pisno strinja, da si jo bodo po smrti zapomnili na ta način. Izluščena UI je zgrajena nazaj, od zunaj, po smrti, iz sporočil, glasovnih pošt in družbenih omrežij, ki jih je oseba pustila za druge namene, in sicer tako, da nekdo v njenem imenu odloči, da bi si to želela. Ena je oporoka. Druga je ugibanje, preoblečeno v poklon.

Izhod je lahko enak. Etika nikoli ni. Eno je napisala oseba sama. Drugo je bilo napisano o njej.

Razlog, zakaj je to z vsakim letom pomembnejše, je v tem, da je ugibanje vse lažje in vse cenejše. Orodja, ki so nekoč zahtevala raziskovalni laboratorij, zdaj zahtevajo popoldne, število ljudi, ki se ponujajo, da bodo ugibali namesto vas, pa hitro narašča.

Etika UI osebnosti umrlih v številkah (stanje julija 2026)

Razprava ni hipotetična in ni obrobna. Je živa industrija z rastočo akademsko literaturo, ki jo drži odgovorno. Tu je njeno pošteno, z viri podprto stanje.

• Več kot pol ducata platform zdaj ponuja poustvarjanje mrtvih kot interaktivne UI, po poročilu v enem vodilnih svetovnih znanstvenih časopisov (Nature, september 2025). Zagovorniki pravijo, da tolaži žalujoče, skeptiki pa, da žalovanje zapleta. Oboje je lahko res.

• Ena sama strokovno pregledana študija je po imenu analizirala šest teh storitev: Seance AI, Eternos, You Only Virtual, HereAfter AI, Project December in re;memory, in preučila predpostavke, ki jih imajo o tem, kakšno naj bi bilo »normalno« žalovanje (ScienceDirect, januar 2026).

• Najpogosteje citiran etični članek na tem področju, delo raziskovalcev iz Cambridgea, opisuje tri različne scenarije gradnje teh sistemov, od osebe, ki podari lastne podatke, do podjetja, ki nekoga rekonstruira iz tistega, kar je pustil za sabo, ter priporoča vzajemno soglasje, zaščito dostojanstva in dostojne načine, kako bota upokojiti (Hollanek in Nowaczyk-Basińska, Philosophy & Technology, 9. maj 2024).

• Praksa je starejša od trenutnega vala UI. Project December, ena prvih storitev, ki so ljudem omogočile gradnjo klepetalnih robotov umrlih, je bil zagnan septembra 2020 na zgodnjem velikem jezikovnem modelu, postal je viralen, ko ga je moški uporabil za obuditev simulacije svoje pokojne zaročenke, kmalu zatem pa mu je ponudnik omejil dostop do osnovnega modela (The Register, 8. september 2021).

• Splošno znanstveno novinarstvo zdaj vprašanje obravnava kot stalno temo, ne več kot radovednost: novembra 2025 je prispevek tehtal, ali ti sistemi žalujočim pomagajo pri celjenju, in vprašal terapevte in filozofe na obeh straneh (Scientific American, 18. november 2025).

Opazite, h čemur ta literatura konvergira. Ne »prepovejte.« Ne »gradite prosto.« Ponavljajoča se beseda, v članku za člankom, je soglasje. Področje je že našlo nosilni zid. Nesoglasje je le v tem, ali bo kdo na njem gradil.

Zakaj soglasje žive osebe spremeni vse?

Ker mrtvi ne morejo ugovarjati, pravica, ki je ni mogoče uveljavljati, pa ni pravica. To je asimetrija, ki leži pod vsakim težkim primerom. Ko zgradite UI žive osebe, ne da bi vprašali, lahko ta izve, se zgrozi in vas ustavi. Ko zgradite UI mrtve osebe, ne da bi vprašali, ni nikogar več, ki bi lahko rekel ne. Njihov molk ni strinjanje. Njihov molk je celoten problem.

Poseben etični članek o grief botih trdi, da mora soglasje zajemati tri ločena dejanja, ne enega: soglasje k ustvarjanju osebnosti, soglasje k njeni nadaljnji uporabi in soglasje k njenemu izbrisu, poleg posebnega soglasja k uporabi podobe in glasu osebe (ScienceDirect, 2026). Pomislite, koliko od teh mrtvi ne morejo dati. Oseba, poustvarjena po smrti, ni privolila v nič od tega. Ne v nastanek, ne v delovanje, ne v konec, ne v obraz, ne v glas. Vsako od teh odločitev je bilo sprejeto namesto nje, s strani nekoga zunaj njenega življenja, ki ga bere kot knjigo, za katero ni nikoli privolila, da bi bila objavljena.

Raziskovalci iz Cambridgea škodo opredelijo z dostojanstvom. »Pomembno je dati prednost dostojanstvu pokojnika,« pravi Katarzyna Nowaczyk-Basinska, »in zagotoviti, da ga ne bodo ogrožali finančni nagibi storitev digitalnega posmrtnega življenja« (University of Cambridge, 9. maj 2024, povzeto prek SciTechDaily). Dostojanstvo je natanko prava beseda, ker je dostojanstvo tisto, kar soglasje varuje. Oseba, ki je izbrala, da si jo bodo zapomnili na določen način, ohrani dostojanstvo tudi v stroju, ker stroj uresničuje njene želje. Osebi, rekonstruirani proti njeni volji ali preprosto brez nje, je dostojanstvo določil odbor, v katerega ni bila povabljena.

Mrtvi ne morejo privoliti. To ni tehnikalija, ki bi jo bilo treba obiti. To je razlog, zaradi katerega vprašanje sploh obstaja.

Zato je primer Parkland težak primer in ne čist. Joaquinova starša nista zlikovca in ne bom se pretvarjal, da sta, zaradi lepšega argumenta. Ravnala sta iz žalosti in iz prepričanja. Toda osebnost mladoletnika, ki se ni nikoli strinjal, zgrajena in ozvočena po njegovi smrti, da zagovarja neko stališče, ne more črpati avtoritete iz Joaquina, ker mu je Joaquin ni nikoli podelil. Lahko jo črpa le iz njegovih staršev, in ko to priznamo, »intervju« postane to, kar v resnici je: sporočilo njegovih staršev, v njegovem ukradenem glasu. To je morda sporočilo, ki si zasluži, da ga slišimo. A še vedno ni njegovo.

A ni UI za žalovanje, ki žalujočega resnično tolaži, dobra stvar?

To je najmočnejši ugovor vsemu, kar sem napisal, in želim ga zagovarjati v polni moči, ne pa podreti šibke različice. Žalost ni problem, ki ga je treba rešiti, je pa rana, in tolažba ni nič. Terapevti, ki so jih spraševali v nedavnem poročanju, opisujejo bolnike, ki so v še enem pogovoru našli resnično uteho, še eno priložnost, da povedo, kar je ostalo neizrečeno (Scientific American, 18. november 2025). Nekateri raziskovalci, ki preučujejo starejše in osamljene žalujoče, so ugotovili, da so interakcije omilile osamljenost. Če vdova dvajset minut posluša znan način govorjenja in vstane lažja, kdo sem jaz, ali kateri koli etik, da bi ji rekel, da je storila narobe. To je resno vprašanje in zasluži resen odgovor, ne gesla.

Tu je pošteno priznanje. Tolažba je resnična, splošna obsodba vsake UI za žalovanje pa je udoben položaj ljudi, ki niso tisti, ki žalujejo. Zavrniti to tolažbo iz načela je lahko tudi sama po sebi vrsta krutosti.

Pa vendar tolažba živih ne odgovarja, in ne more odgovarjati, na soglasje osebe, ki jo poustvarjajo, ker sta to dve različni osebi z dvema različnima zahtevama. Potreba žalujočega je resnična. Odsotnost strinjanja pokojnika je prav tako resnična. Ko trčita, je »ampak meni pomaga« argument o dobrem počutju žalujočega, etični ugovor pa nikoli ni bil o dobrem počutju žalujočega. Šlo je za to, ali smemo koga naborniti v predstavo, na katero ni nikoli prišel na avdicijo, ne glede na to, kako bi nas njegova predstava pomirila. Prepopolna replika, zgrajena za našo potrebo, je tiho nadomestila osebo s potrebo samo. Tolažba je pristna. Ko soglasja ni bilo, je tudi tolažba, kupljena z dostojanstvom nekoga drugega, in plačnik nima glasu, ker je mrtev.

Obstaja še dodaten strošek, ki ga žalujoči sčasoma plačajo sami. Nekateri klinični delavci in pisci se zdaj bojijo, da stalno dosegljiv bot omogoča žalujočemu, da odnos ohranja zunanji in živ, namesto da opravi težje notranje delo, ko mrtvega pusti, da postane spomin (Nature, september 2025). Te skrbi ne držim trdno, ker je raziskava mlada in žalovanje ni ena sama stvar. Toda kaže na isto prelomnico z druge strani. Osebnost, ki jo je oseba zgradila za vas, dokončala in zapečatila, je dokončano darilo, h kateremu se lahko vrnete. Osebnost, ki jo ustvarjate vedno znova, za vedno, na zahtevo, iz modela, ki bo odgovoril na vse, kar ga vprašate, so vrata, ki ste jih zagozdili odprta v sobo, ki jo je oseba že zapustila.

Kaj pa ljudje, ki morajo sporočilo prejeti?

Izkaže se, da ima soglasje dve strani, najostrejši uvid tega področja pa je, da vedno pozabljamo drugo. Ne gre le za to, da mora privoliti poustvarjena oseba. Privoliti mora tudi oseba na drugi strani pogovora, tista, s katero bo osebnost govorila.

Tomasz Hollanek, eden od avtorjev iz Cambridgea, pove neposredno: »Ključno je, da storitve digitalnega posmrtnega življenja upoštevajo pravice in soglasje ne le tistih, ki jih poustvarjajo, ampak tudi tistih, ki bodo morali sodelovati s simulacijami« (University of Cambridge, 9. maj 2024). Opozarja na to, čemur pravi »neželena digitalna strašenja«, izraz, ki si ga je vredno zapomniti. Predstavljajte si osebnost, ki jo žalujoči starš zgradi za otroka in jo nato zapusti sorojencu, ki je ni hotel, in ta zdaj prejema sporočila od mrtvega brata, ki ga je še žaloval. Predstavljajte si storitev, ki osebnost ohranja aktivno in naročnino živo s pošiljanjem občasnih nepovabljenih sporočil, ker je poslovni model angažiranost, molčeči bot pa se ne obnovi.

Tu se dobri nameni in slabe spodbude razidejo. Osebnost, zgrajena z mislijo na prejemnika, nežno predana v trenutku, ki ga izbere živi prejemnik, spoštuje obe soglasji. Osebnost, ki jo vsilijo ljudem, ki se samodejno predvaja v trenutku surove žalosti in izvablja pozornost, ker jo potrebuje preglednica, ne spoštuje nobenega. Nič v zapuščini ne bi smelo nikoli priti kot zaseda. Pravilo, ki ga držim, in odkrito povem, da ga noben akademski članek ne navaja s temi besedami, zato ga ponujam kot naše oblikovalsko načelo in ne kot navedeno ugotovitev, je tako: nič v kontekstu žalovanja se ne sme nikoli samodejno predvajati in nobeno sporočilo mrtvih ne sme nikoli priti nepovabljeno. Vsako srečanje mora biti izbran dotik. Darilo se ponudi. Strašenje se samo vsili.

Soglasje ima dve strani. Poustvarjena oseba mora privoliti, da govori. Oseba, ki posluša, mora privoliti, da posluša.

Združite obe soglasji in imate celoten etični test, ki ga lahko dejansko uporabite. Ali se je oseba, dokler je bila živa, strinjala, da si jo bodo zapomnili na ta način? In ali je oseba, ki prejme osebnost, prosta, da jo sprejme po svojih pogojih, ob svojem času, ali odide? Če sta oba odgovora da, gledate darilo. Če je kateri ne, gledate nekaj, kar je bilo eni osebi vzeto in drugi vsiljeno, ne glede na to, koliko ljubezni je bilo v sobi, ko je nastalo.

Standard, ki ga podjetje, ki začne s soglasjem, dolguje vam

V tej industriji gradim, zato bom povedal, kaj je po mojem standard, in vem, da vam s tem dajem natančno merilo, s katerim lahko merite moje lastno podjetje. V tem je poanta. Standard, s katerim ne morete pozvati k odgovornosti osebe, ki ga navaja, ni standard, ampak trženje.

Tu je, kaj po mojem vsako resno podjetje, ki začne s soglasjem, dolguje osebi, ki jo poustvarja. Osebnost mora zgraditi živa oseba, namenoma, iz tistega, kar je sama izbrala, nikoli izluščena iz mrtvih in nikoli sestavljena od zunaj. Soglasje mora biti izrecno, dokumentirano in specifično: k ustvarjanju, k uporabi, k glasu in k temu, kaj se zgodi po smrti. Želje osebe je treba, ko so enkrat določene, spoštovati in jih ne smejo tiho prepisati družinski član, dedič ali podjetje samo. In vse mora biti zgrajeno tako, da se sprejme kot darilo in ne vsili kot strašenje: izbrano, nikoli samodejno predvajano, nikoli uporabljeno za izkoriščanje pozornosti žalujočega.

Zaradi tega standarda je Afterlife.ai® zgrajen tako, kot je, in zato rečemo ne stvarem, ki bi jih bilo lažje potrditi. Vašo Persona ustvarite samo vi, dokler ste živi, iz spominov, ki jih sami dodate, eno odločitev naenkrat. Persona nikogar ne gradimo od zunaj po njegovi smrti, ker ni nikogar več, ki bi lahko privolil, Persona brez soglasja pa je natanko to, proti čemur se zavzema ta esej. Glas se ohrani s profesionalno glasovno tehnologijo in samo iz vašega lastnega glasu, z vašim izrecnim strinjanjem, da lahko govori, ko vas ne bo več, strinjanjem, danim, dokler ga še lahko date ali zavrnete. In Executor Lock™ obstaja, da odgovori na vprašanje, na katerega izluščene storitve ne morejo: v trenutku, ki ga izberete, se zapis, ki ste ga zgradili, zapečati kot popoln posnetek tega, kdo ste bili. Vsak pogovor po tem črpa samo iz tega zapečatenega zapisa, vaš izvršitelj pa upravlja dostop, vendar ne more prepisati tega, kdo ste bili. Vaše soglasje, zamrznjeno. Vaše dostojanstvo, varovano.

Meje bom povedal z enako odkritostjo, ker podjetje, ki našteva samo to, kar zmore, nekaj prodaja. Ne moremo poustvariti osebe, ki se ni zgradila sama. Ne moremo obnoviti glasu, ki ni bil nikoli posnet s soglasjem. Ne moremo obljubiti, da je katera koli UI, vključno z našo, nadomestek za človeka, in se ne bomo pretvarjali, da je; Persona je živa podoba, ki jo je oseba napisala sama, ne vrnjena oseba. Če želite popolnejšo različico tega, zakaj je gradnja lastne UI, dokler ste živi, edina različica, ki jo lahko podarite sami, smo posebej pripravili argument za gradnjo UI samega sebe. In če želite videti, v čem se pristop, ki začne s soglasjem, točko za točko razlikuje od UI za žalovanje, okoli katerih je krožil ta esej, je ta primerjava na svoji strani.

Kaj lahko glede tega storite, dokler ste živi?

Neprijeten odgovor je, da pravo UI, ki predstavlja vas, lahko zgradite samo vi in da lahko to storite samo zdaj, dokler lahko še izbirate, kaj gre noter, in se strinjate, kako bo uporabljena. Vsak težak primer v tem eseju obstaja, ker je nekdo čakal, da oseba ni mogla več privoliti, in jo nato imel tako rad, da je kljub temu nadaljeval.

Praktičen korak torej ni, da se tehnologije bojite ali se ji odpovedate. Odločitev vzemite iz rok svoje družine in jo položite v svoje, tja, kjer živi soglasje. Odločite se, dokler ste zdravi, ali želite, da si vas na ta način sploh zapomnijo, ker je pravica reči ne enako del soglasja kot pravica reči da. Če želite, jo zgradite sami, premišljeno, iz tistega, kar res želite ponesti naprej, in določite pogoje za čas, ko vas ne bo več, namesto da jih prepustite ugibanju. Če tehtate, ali je glasovna stran tega sploh varna, smo odkrito pisali o tem, ali je kloniranje glasu varno in kje so prava tveganja. In ker se te odločitve ne ustavijo pri gradnji osebnosti, je vredno razumeti, komu dejansko pripada vaše digitalno posmrtno življenje, ko vas ne bo več, da bi ga upravljali.

Primer Parkland bo še naprej citiran in tako mora biti, ker je pošten rob celotnega tega vprašanja: kraj, kjer sta se ljubezen in soglasje razšla in je ljubezen šla naprej sama. Lekcija ni, da sta njegova starša storila nekaj pošastnega. Lekcija je, da je lahko tisto UI upravičeno naredil samo Joaquin in da je to lahko storil samo, dokler je bil živ. To okno se ne odpre več. Zdaj je odprto za vas, in samo zdaj, kar je edina stvar, glede katere se strinjajo vsi etiki, vsa sodišča in vsi pošteni graditelji na tem področju: odločitev pripada osebi, in oseba mora biti živa, da jo sprejme.

Zgradite različico sebe, v katero privolite. Potem vprašanja ne boste nikoli prepustili ljudem, ki so vas imeli preveč radi, da bi vprašali.

Pogosta vprašanja

Kaj naredi UI osebnost umrle osebe etično ali neetično?

Ločnica je soglasje osebe, ki jo poustvarjajo, dano, dokler je bila živa. UI, ki jo je živ človek zgradil sam, izbral, kaj vključiti, in se vnaprej strinjal, da si ga bodo zapomnili na ta način, je etična, ker njena avtoriteta izhaja iz njega. UI, izluščena iz sporočil in glasu mrtve osebe po njeni smrti, ne glede na ljubeč namen, ne more črpati avtoritete od nekoga, ki se ni nikoli strinjal. Obnašanje obeh je lahko videti enako; etika nikoli ni. Soglasje je, kot trdijo raziskovalci iz Cambridgea in Elaine Kasket, nosilno načelo področja.

Je narobe, če žalujoče družine uporabljajo UI za žalovanje zaradi tolažbe?

Ne preprosto, ne. Tolažba je resnična, splošna obsodba pa je lahka za ljudi, ki niso tisti, ki žalujejo. Etični ugovor je ožji in ostrejši: tolažba živih ne odgovarja na soglasje osebe, ki jo poustvarjajo, ker sta to dve različni osebi z dvema različnima zahtevama. Osebnost, ki jo je oseba zgradila in zapečatila sama, ponuja tolažbo, ne da bi komurkoli vzela dostojanstvo. Tista, rekonstruirana iz mrtve osebe, ki se ni nikoli strinjala, ponuja enako tolažbo na račun nekoga drugega, ta oseba pa ne more ugovarjati, ker je ni več.

Ali lahko zgradite UI nekoga, ki je že umrl?

Tehnično da, in več kot pol ducata storitev to ponuja (Nature, september 2025). Etično je to praksa, proti kateri se zavzema ta esej, ker oseba, ki je umrla, ne more privoliti v nič od tega: ne v ustvarjanje, ne v glas, ne v nadaljnjo uporabo, ne v konec. Zato vam Afterlife AI™ dovoli zgraditi Persona samo o sebi, dokler ste živi. Pravo UI, ki predstavlja vas, lahko zgradite samo vi, kar je tudi razlog, da začnete zdaj, namesto da to prepustite ljudem, ki si bodo nekoč želeli, da bi lahko vprašali.

Kdo mora privoliti, samo poustvarjena oseba?

Obe strani. Poustvarjena oseba mora privoliti, dokler je živa, da si jo bodo zapomnili na ta način. A raziskovalci iz Cambridgea poudarjajo drugo soglasje, ki ga je lahko pozabiti: oseba, ki bo sodelovala z osebnostjo, mora biti prosta, da jo sprejme po svojih pogojih ali zavrne. Tomasz Hollanek opozarja na »neželena digitalna strašenja«, osebnosti, vsiljene ljudem, ki jih niso nikoli prosili. Zapuščina, predana nežno, v trenutku, ki ga izbere prejemnik, spoštuje obe soglasji. Tista, ki se samodejno predvaja ali pride nepovabljena, ne spoštuje nobenega.

Kako se Afterlife AI™ razlikuje od UI za žalovanje?

UI za žalovanje je običajno zgrajena po smrti, od zunaj, iz podatkov, ki jih je oseba pustila za druge namene. Persona na Afterlife AI™ je zgrajena z vašo roko, dokler ste živi, iz spominov, ki jih namerno izberete, z vašim izrecnim soglasjem, kako se lahko vaš glas in podoba uporabljata, ko vas ne bo več. Executor Lock™ nato zapečati to, kdo ste, v trenutku, ki ga izberete, tako da vas nihče ne more pozneje prepisati. Persona mrtvih ne gradimo od zunaj. Celotna primerjava je na naši strani o etični alternativi UI za žalovanje, načrti pa so na strani Cenik.